Včasih hodim po robu
naveličana pločnika
kot kletke
do koder je dovoljen korak
včasih sem sita
ograj okoli sebe
takrat se pomaknem
proti robovom
strah mi naraste
ko vidim avtomobile
kako brzijo mimo
in ostanem nekje na sredini
med pešcem in avtom
kam vsi tako hitite
komu se tako mudi
da je hitrejši od sence
in kot noč odbrzi mimo
ne da bi vedela
kdo obrača volan
in kam hiti
kot da se gre za življenje
in bo vsak čas pristal
pri doktorju
da mu zamenja tablete
ki mu dajo preveč moči
in mu vzame ves strah
kot da je superman
na modrem nebu
in rešuje svet
nekdo ki hiti
izginja
še preden ga vidim
v obraz kot tujca
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!