Težko, težko sem svoj plašč
z vaju potegnila,
čeprav se je zdelo,
da to že zdavnaj sem naredila.
Bil sprva je debel
in vaju je kar dobro grel,
včasih preveč,
včasih je veter zapihal
in je hlad zavel.
Molj je bil prav vnet,
na večih koncih si je luknje vzel,
pa nisem opazila.
Izpod njega sta kukala,
ga vedno manj potrebovala,
jaz sem ga počasi dvigovala.
Bil je že zguljen, tenak,
ko sem ga z vaju potegnila,
da svojo sled si bosta naredila.
Dolgo nisem opazila,
da se je zadaj podloga name prilepila.
Čeprav se mi je skrivala,
v nove preobleke se tlačila,
tokrat me ni več naplahtala.
Strpno in počasi
vse sem s sebe potegnila.
Plast prikritih pričakovanj
sem raje v podporo spremenila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!