italijanska renesansa se ni nikoli končala.
zgodi se z vsakim novim jutrom:
klesati skozi meglo,
graditi na premikajočih se tleh.
ljubiti neresnično vsaj toliko, kot ljubiš
vse drugo. zato smo tu.
iskreči se z neskončno željo
zapolniti svoj prostor. s smislom.
z lepoto.
telo je Sikstinska kapela in vsako uro razmišlja
Michelangelo, kako jo bo poslikal.
kako bo uprizoril veličastni prizor.
razsekal razdalje v bližino.
da ostane samo še ljubezen.
Odlično, prava renesansa, samo ena vejica manjka, preroditi se mora na tem mestu: "vsaj toliko, kot ljubiš" itd. In pa: predlagam manjšo spremembo vrstnega reda, se pravi: "In Michelangelo vsako uro razmišlja" itd.
Ne bom nasprotovala naslovu, lahko je tudi takšen, se mi pa zdi, da bi ga lahko malo "prerodil" (osvežil), ker se pesem že tako ali tako začne z renesanso. A, kot rečeno, ne vztrajam.
Ostaneta ljubezen in poezija, Sara
Hoj! Hvala za komentar; vejico seveda takoj pripišem, naslov bom kar izbrisal (se mi zdi, da ga pesem niti ne rabi), tisto z Michelangelom naj pa morda ostane tako, kot je - spremenjen besedni red se mi zdi, da izpade okorno in zmoti tok.
Lepo bodi! MP
Čudovita pesem, v kateri renesansa postane sinonim za vsakodnevno čudenje, ki je največji čudež in temelj vsake, drobne in renesančne, umetnine. Še naprej upesnjuj razdalje v bližino, Sara
Sara, hvala! (huda asonanca :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!