sastavim katkad samoću i noć
pa neka sećanja krenu
doplove tako
na tom talasu
sva moja svitanja plava
i žena
i ona poznata molska sonata
sa blagim prizvukom tuge
zajeca neka daleka violina
bude mi žao neotvorenih pisama
sklonim se malo u zavetrinu
učini mi se da mi je trunka upala u oko
prođe to za čas
dugo potom me iznova traže
neke reči neizgovorene
neke misli zaboravljene
neke davne noći
maglovita sećanja
sva moja svitanja plava
i žena
i snovi...
To je pesem, polna drobnih detajlov, v katero bralec verjame, kakor bi se zgodila njemu. Je prehod izkušenj v pesnikovo občutljivo notranjost.
Na še mnogo tako dobrih, Milen.
Lp Andrejka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!