Pa vendar se sprašujem, 

če ne le zatiskam si oči, 

resnico v sebi kujem, 

ne čutim več moči.

Mar tako močno želim si te, 

da sproti le pozabljam nase, 

vse čute venomer predajam nate, 

kar ostane, dvome, vlivam vase. 

Vse se zdi tako popolno, 

obenem preveč resnično, 

že ponovljeno bo spet ponovno, 

vidim končno sliko slično.

Pa spet si govorim, 

da le enkrat zavedno jaz živim, 

pa naj bo kar bo, 

če le usojeno mi je to. 

TdjPvs