v zrcalu neke duše
ko z zamolklih sten odpade omet
in s strtih skal osipa cvet
v temelju rožnega diha oveni list
se truden korak
v križišču poln stopinj
šepetaje izpove
mrtev sem
mrtev sem kot kamen
kot veje ki ste jih obrezali
in vrgli na kompost
kot stenska ura sem
ki ne tolče več minut
samo zrak sem še
zrak ki migeta in čaka
na hladen veter
da me odpelje
pred svežo prepleskano steno
kjer nebesa odpirajo vrata
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 20. 04. 2018 ob 20:23
- Prebrano 544 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 213.66
- Število ocen: 9
