Z napol priprtimi očmi gledam v ekran

izgubljenih meglenih reči.

Tavam skozi črke tipkanega črnila ... skozi objave, skozi novice,

bredem čez namišljene obljube bleščečih stvari.

Odprem zavihek, viden že desetkrat

in iščem nove komentarje odmaknjenih figur.

Ko pridem do njih

se mi jih ne ljubi prebrati ... preslišim jih.

Končno zaprem Pandorino skrinjico,

ki me kot magnetizem prisesa nase.

Čez trenutek odprem isti zavihek.

Zaman iščem tipko ˝Izklop˝,

na platnici albuma lastnih fotografij.

Lorijan (Luka Šturm)