razkroj liže podplate zato bežim v nulatri šuse slepila

ker nihče ni boljši poslušalec od neonske teme.

zvezde kot sneg lepijo notranjost vek dokler ne zrem

v elektriko bita kjer bliski nastopajo kot skrivnost v 

kateri mora lenariti odgovor.

oči so zaprte in že dolgo ne tako 

a kot vedno 

se tudi tokrat potopim v indigo črno ter prekopiram

v dolgočasno otipljivost kjer strele izginejo.

resničnost se zgrne nad tišino zato ne zmorem več

sam s sabo in vsa pomoč odide nad telo v vesolje.

močno pritisnem ob oči

jih blesavo drgnem

dokler se belkast štrom 

in snežne tujke ne vrnejo

nato lahko spet za pest sekund

buljim v rešitev

zamaskirano v čuden obris rumenega kroga.

ob izpraznjeni steklenici likvidnih laži leži pozabljeno

geslo za izstop iz hiše

a tam zunaj ni ničesar kar bi imelo kaj več smisla.

manem in dražim biotranzistorje da ugledam kroge in

razmišljam o popolnih sferah na poti do svoje

nove superreligije ki jo okličem za

minutno notranjo geometrijo.

naprimerjanez