Jasno nebo narekuje,

po ljubezni se vsak zgleduje,

a o ljubezni ni besede potrebne,

več o svetu, ki se enači z njo.

Besede kot nuje,

mnogim so tuje,

kaj človeku ostane,

zgolj nuja,

da ne zapluje.

Te pesmi so kot večno prazne in polne, kot volja, ko te zagrabi veselje po življenju.

Volja se skrije, ko odkrije pot,

smisel izgubi se v iskanju.

Te pesmi, večno polno-prazne, v dom dajati.

kjer krik in jok se rodi,

kajti nikoli ne zbledi spomin

na iskalčeve dni.

Doroteja Vrbanova