Te pesmi

Jasno nebo narekuje,

po ljubezni se vsak zgleduje,

a o ljubezni besede potrebne,

več je svet, ki  se ne enači z njo.

Besede kot nuje,

mnogim so tuje,

kaj človeku ostane,

nuja,

da ne zapluje.

 

Te pesmi so kot večno prazne in polne, kot volja, ko te zagrabi veselje po življenju.

Volja se skrije, ko odkrije pot in smisel zbledi se iskati.

Takrat te pesmi večno polno-prazne dajati.

Dajati v dom, kjer krik in jok se rodi,

ki nikoli ne zbledi,

spomin,

na iskalčeve dni.

 

 

Doroteja Pukšič

Komentiranje je zaprto!

Doroteja Pukšič
Napisal/a: Doroteja Pukšič

Pesmi

  • 28. 04. 2018 ob 16:01
  • Prebrano 178 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 126.4
  • Število ocen: 4

Zastavica