Nič ni pomembno, 

to pomeni, 

da začne se pri eni, 

kjer nekaj se že/ ne ceni.

Druga mnenja so mi lahko tuja, 

ali pa že kot nuja, ki me spodbuja.

Da rinem naprej, odrinem najprej. 

Iz tega sveta, mikroklimasta okolica.

Vsak dan poskušam, ne vem več kaj naj poslušam.

Koga vlečem za nos, ki mu nisem kos.

Sramoto slišim v glavi, moji sami, 

kjer sem se izgubila in del mene lastnoročno ubila.

Koliko ti mora biti mar, 

da občutek začneš cenit? 

Ena ali dinar?

Ne vem, tukaj bi končala, 

ker rada bi le še spala. 

TdjPvs