V svoji zjahani Cordobi
sem se peljal ves nališpan
nekega večera v mesto,
šel na zmenek sem, prepričan,
da se bom imel res fino,
kar mi radio zahripa
vest, da v Španiji je naše
žal nadmudrila Sevilja,
jojmene, Sevilja!

V centru sem parkiral s slutnjo,
da bo tole polomija,
sva v kavrnici Granada
se za srečanje zmenila,
toda mene tam čakala
ni nobena senjorita,
le pijanci so za šankom
godrnjali v vrčke piva,
razočarani nad tekmo,
ker je zmagala Sevilja,
jojmene, Sevilja!

Sem usedel se, naročil,
za začetek, deci vina,
vtem iz žepa sem potegnil
cigarete znamke Drina,
eno sem prižgal in gledal
kako naglo dim izginja
v vetru, ki pihljal mi nežno
v hrbet z grajskega je hriba,
v kotu pa medtem vreščala
je ves čas televizija,
da vijoličaste danes
je premagala Sevilja,
jojmene, Sevilja!

Že sem za račun zaprosil,
kar v Granado je vstopila
črnolaska v mini krilu,

»Sem Feliza iz Cadiza«,

se predstavila ponosno

je mladenka očarljiva,
z zobki belimi kot mleko
se sladko mi nasmehnila,

kot po čudežu; vsa mržnja
me je v hipu zapustila,
nogometna strast, gorečnost,

stlela je v oblaček dima,

tiste sem noči spoznal kaj

zre lepot Andaluzija,

nisem bil več jezen, ker je
naše zmagala Sevilja,
jojmene Sevilja!

Matej Krevs