XIII

Izbran naprej v svinčene brloge

popije strup naivni Federigo,

ki nje poslušal sladkostno je sigo

volkulje jok, izkrivljene zaloge,

dobrike mile darujoč omami

hinavsko smrt; umor, ponos gnilobi,

ki s šampanjcem veseli v zlobi

sovraštvu se; hinavcema difami

za greh peklá in kršenje postave

za zločin, ki prekmalu bo presojen

pred Božjimi očmi; in brž zabave

tuzemske več ne bo - le kes usojen.

Giovanna? Zve. Umre-dovolj lepote

ah’ enkrat bralcu je dovolj slepote.

orfej