Kdo je koga res ustvaril,
se v tej pesmi pač ne bo odkrilo,
a je dejstvo, da na piedestal postavil
nadvse je človek božjo silo.

Je nekoč bilo bogov veliko,
da je vsak skrbel za svojo stvar,
imel svoj tempelj, kip in sliko,
in pa darov željan oltar.

So umrljivim vladali nesmrtni
in jim želje vse izpolnjevali,
a postajali vse bolj nestrpni,
če ljudje jim niso žrtvovali.

Dovolj jim ni zlata in hrane,
naj ljudstva v vojnah jih častijo,
nadvse jim prijajo človeške rane,
ki se maščujejo in hrepenijo...

A človek varčni noče biti suženj
bogov požrešno-muhasti naravi,
kmalu je za nov sistem zaslužen,
ki Boga Edinega na vrh postavi.

Svobodno voljo mu je podaril,
obljubil v prah zdrobiti vse malike
in če osvobojen ga bo častil,
v Nebesa vzeti med Svetnike.

Res datuma ne vem natančno,
kdaj zgodil se božji je udar,
a od tedaj poteka vse bolj varčno,
saj človek hkrati izumil je Denar.

Na obroke večnost z njim plačuje
in gradi Edinemu svetišča;
cerkvene mreže varovanja snuje,
ki se svetijo od zlata in blišča.

Le kar kupiti da se in prodati
na Zemlji naši še obstane
in v duhu mrtvi psihopati
le duše cenijo prodane.

Kraljestvo božje od tega ni sveta,
saj ne znamo biti v dušah čisti;
v malike oblekli smo duha
in smo spet samo politeisti.

Adelina