Razpotja delijo človeka

na mnogo strani se obrnejo

tiste smeri kjer je možnost

na več pogledov

in na več dejanj

kot eno samo

kakor razkrižje

na njegovem grobu

kralja vseh kraljev

od bolečine

privoščjivih ljudi

jutro me usmeri v nebo

samo da vidim sonce

ali da me prestraši dež

ki bo križal mojo pot

kakor grom ki ne neha

ampak divja

nad mojim obstojem

raztegnem telo

kot je zemlja raztegnila veje

na levo in desno

in še postrani

kot da na blazini

iščem pravo lego

sredi noči

in če ne najdem

se zbudim

sredi velikih besed

še vedno je tišina

in tudi pesmi

ne berem na glas

ker so samo moj drugi del

in prav lahko bi shajala

tudi brez njih

če bi zmogla zaspati

plazim kot pajek

v lastni mreži

vse dokler ne dobim obiska

ki bo uničil moje delo

in me položil

v zadnjo posteljo

koder ni potrebno sanj

da bi za večno zaspala

IŽ-lev