***
Šele novo življenje
presune človeka
do te mere,
da odžene smrt.
Ne noge, zenice
z nogami lahko vstopijo
v vsako živo telo,
v vsako mrtvo telo
povsem lahkotno,
brez naprezanja.
Novo življenje,
bomo padli
predte na kolena?
***
Neverjeten občutek je potreben
za smrt.
Ne gre namreč za nič
fizikalnega,
za nič vidnega,
gre za smrt.
Gre za smrt,
ki nikoli ni rdeča,
vselej bela. Vselej bela
kot rojstvo otroka.
Te nesporne resnice
se ni moč naučiti.
Usede se na ramo
med zraščanjem črk
na papirju,
kot razodetje.
Nikjer nisem našel
tolikšne dojemljivosti
kot v poeziji,
nikjer.
In ko bom umrl,
bom umrl
zato,
da me bodo
brali.
optimizem je tudi bel :)
pozdrav majhnosti, ki preraste smrt
Irena, pozdravljena. Hvala za comment ;)
Reinkarnacija, tokrat s pomočjo pisanja in literarne zapuščine, preprosto, a domiselno. Pesem gradi nekakšen notranji dialog / vprašanja, odgovori, uvidi, deluje precej filozofsko ... zaključek pa izzveni humorno,
čestitke,
Ana
Draga Ana,
hvala!
LP,
Aleš
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleš Jelenko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!