VI

M ostove trdne prek močvar nesreče

  že zdavnaj, tepec, zgradil bi; od trona

  zbežal k' ptiček prost skrbi pereče

  vlad'vine pekla, krutega Demona.

Nič več zabav, svat'vanj, pohot pijanih!

Raj' čas sveta bi stavil učenòsti -

prevzel resnic in  znanja bi zadòstií

v mislih modrih mislecev izbranih.

Al' kod ti misli švigajoč bežijo,

de cele dneve zdihvajoč sanjariš

stremeč v daljnost, bližnjo utopijo? -

z'rad nje , cvetlice, se v ognjam cmariš

želenja stakniti oči Ojdípu

nedolžne v iz dolga v oblast utripu.

orfej