Čas je že stekel,

lovim ga po curkih,

da kaplja v grlo,

za črno pod nohti

ga je zmanjkalo,

do podtalnice

bajalica kaže

v pravo smer,

slišijo se

zavesljaji

žejnih do izvira,

nič ne bo,

če se ne zagrebem

v črnico

in izpulim seme zase,

da vzklije,

ruša je že presušila,

prhnila v obraz,

še bolj peščen

kot oblak

s polnimi ličnicami

peska

razpihanih sipin,

ne najdem kamna,

da se povlečem,

sledi se poglabljajo

z vsakim gibom

proti površju,

požira me pesek,

ta peščena ura

se izteka,

še malo in

videl bom,

ali zabingljam

z nogami

ali z glavo navzdol,

zaslišim grmenje

in vode,

ki se pretakajo,

v nobenem primeru

nisem na trdnih tleh,

čakam,

da me odplakne,

najdem svojo luknjo,

kjer bom odmočil

zasušeno zemljo,

poišče me sonce,

tudi če se sence zgostijo,

vajeno je

stisniti se skoznje,

tokrat ostanem na površju,

podzemlje je pretemno

da ne vem, kje je gor

in kje dol,

do podtalnice je še daleč.

salke