kadar se vrata
za tabo zapro
rumena se reka
v sivo morje izlije
v širjavah neskončnih
igrivo nebo
vso belino sveta
težka odeja
temnine prekrije
moči dež
mi ozke steze
prevelike so luže
prevelik poraz
stene mrzko hladne
in tvoje slike
so kakor blede
prikazni obraz
med trave pomladi
lega nemir
v grlu kalina
se zatika tišina
živeža ni
za lačen papir
kam si se skrila
ljuba mi roža
med liste otožne
usula si cvet
kalne vodé
si na dušek izpila
grčava koža
trni ti ostri
steblo krasé
Izredno lepa pesem se ti je utrnila in prelila v verze Petja. Res vredna večkratnega branja ... :-)
S pozdravi,
Sašo
Hvala Sašo za tvoj pozitiven komentar! Moram priznati, da je iz arhiva.
Te pozdravljam,
P.
Lepo si v pesem vnesla žalost, izgubo, pogrešanje
vsaj tako jo jaz čutim in
dotakne se ♡
lp Marija
Hvala Marija, za dotik.
P.
Poslano:
21. 04. 2018 ob 11:34
Spremenjeno:
21. 04. 2018 ob 11:36
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!