Na vrhu vrta

vseh vrtov

se prebujajo zvezde

pojejo neslišno

vsakomur puščajo

domišljijo

ne ugašajo sanj

in ne silijo besed

da kričijo

ker one uspavajo

še nezaspane

jim vlivajo upanje

tudi če v njihovem vrtu

ni zrastla še nobena roža

ali pa še ni bilo roke

ki bi pogladi

tihe misli

ki iz postelje

vrtajo v nebo

kot da silijo noč

da izgubi črni sijaj

in se zvezde poslovijo

ko ni teme

tudi svetlobe ni

ker ko ni sanj

in ni upov

tudi jutri ni

in danes se končuje

počasi se zapirajo oči

ali bodo sanje dale

in ali bodo vzele

dan ki prihaja

kakor tiha molitev

ki kliče srečo

oj up ne prehitevaj

nisva na avtocesti

in za realiste

se odvija resničnost

kakor je od boga dano

ali pa kakor pade

temna kocka

po tleh dneva

da se pokaže slika

začetega jutra

IŽ-lev