Kadar čas obišče te,

v katerem tvoj

ostanem ali greš

sta brez razlik,

pomenita le eno,

ni te več in te ne bo

za vedno izgubljen

je tvoj dotik.

Tako pač mora biti

ko vesel enako sem,

kadar kam grem

ali pa pridem,

le kanček bolje

se počutim,

ko nazaj domov

kam nehote zaidem.

Ne vem, kaj to je,

niti ni poraz

še manj pa zmaga,

saj s teboj pač ne tekmujem,

to brezčutje vsega,

kar ostalo je

v dveh naročjih,

je najmanj kar potrebujem.

Tako prazno se počutim,

pa čeprav napolnjen

sem s porazi,

ki se me držijo,

le rimo imam,

ki čisti me odznotraj,

ko me vse tozemske

radosti pustijo.

by Mikla

Mikla