Čaj,

božja tekočina.

Nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi v lajfu.

Te pomiri, poživi.

Tekočina brez kančka kalorij.

A kaj, ko traja tako dolgo,

tako preklemano dolgo, da se shladi.

Pihaš, čakaš, stokaš.

Daš ga v hladilnik,

na balkon,

ga razdevičiš z železno žlico,

a iz njega se še vedno tako močno kadi.

Kadi, kadi, kadi.

In ga gledaš kot božje bitje,

pridno čakaš,

potrpežljivo.

Med tem ti je že speljal bus,

ti pa še vedno čakaš.

In ko narediš prvi požirek,

ko ti po jeziku spolzi prva kapljica, te božje tekočine,

ki ni preklemano vroča.

Ves iz sebe ugotoviš, da je grenak v tri pičke materine,

in ne preostane ti nič drugega, kot to, da si narediš še enega.

Tom Veber