Kadar sanjam

kako tonem

sredi nemirnih brzic

sem srečna

da me mesec zbudi

in odreši

kadar sanjam

ropot petard

stisnem rep med noge

kakor prestrašen pes

in od panike

odprem oči

kadar mi zapoje angel varuh

ki čepi na moji rami kakor moj dih

sanjam naprej in skupaj z njim

brodim skozi noč z zaprtimi očmi

in nočem nočem se zbuditi

nočem odpreti pogleda

ker z njim sem srečna

a kadar temo odkrije

svetloba novega dneva

se počasi prebujam

previdno kot da tipam

z neko nesigurnostjo

pod prsti ker ne vem

mi bo dan mili in dragi

ali pa bom suženj svetlobe

ki se lovi kot pijanec plota

zato da ne zgrmim v prepad

ker dnevi potrebujejo treznost

in siguren korak

a jaz zjutraj vstajam leno

a ponovitve ni

ni repleja

popravkov da stopiš nazaj

in še enkrat naprej

in ponoviš z drugo nogo

ki mogoče vstane močneje

in bolj budna

od zaspane

zato se mi ne mudi

vstajam čedalje kasneje

a še vedno sredi teme

tipam varen korak

in sem zraven lampe

kot slepec

ki čutim toploto

svojih udov

ko delam prve korake

dnevu in mojemu

jutranšnjemu spominu

IŽ-lev