Kamnito tkivo antične zgradbe
je celica vesolja,
vsega, kar svet premore -
je vtis, impresija,
izkustvo večnosti skozi hipnost
trenutka.
Sevanje svetlobe iz sredice zvezde
do travnate bilke, ki vzhaja v življenje.
Oditi na obalo.
Tiho zreti v goltanec nočì.
Dihati vonj po akacijah,
živeti s plimovanjem v srcu.
Obdati se z neznansko maso vode.
Zelo lepo, predlagam samo, da vmesni "To je", ki je trenutno precej samozadosten, prekvalificiraš v naslov (lahko tudi samo "je", brez "to"); "Molitev" je sicer čisto korekten naslov, a morda že preveč zlizan in izpraznjen. No, naslov lahko tudi ostane, kakršen je, vsekakor pa bi še malo razmislila o tistem vmesnem "to je". Je, Sara
Sara, hvala za pozornost, sem brisal moteči verz - tudi meni se zdi bolje brez. Pesem mi sicer ni posebej uspela, se mi zdi, je pa res, da ne vidim očitnega načina, kako jo izboljšati, razen da napišem novo. :)
Lepo bodi! MP
Meni pa se zdi, da je pesem zelo uspela, všeč mi je njena (de)gradacija: od mogočnega civilizacijskega pričevanja do osebnih zgodb. Ko jo ponovno berem, sem vedno bolj prepričana, da bi naslov moral biti prvi verz, ker izpričuje miselni tok pesmi. Ali pa se morda motim? Vsekakor pa pod pesmijo vidim črtico, Sara
Odlični predlogi, Sara. Sprejmem. ;) Hvala za čas in spodbudo!
Lp, MP
Lepo, poetična pesem o velikem civilizacijskem poku, ki je nič drugega kot "vtis, impresija" in zato nič bolj pomemben od "travnate bilke, ki vzhaja v življenje". Na koncu je vsak ujetnik svoje intimne civilizacije, a je veliko lažje, ko vzide takšna pesem, Sara
O, Sara, hvala za črtico. Lp!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!