Ne nisem še zlomljena,

le upognjena.

V leta vpeta srebam dneve.

Zanašam se na ostanke,

ki bi jih že zdavnaj morala zavreči.

Nisem presenečena

nad vsebino.

Potopljena je dovolj globoko,

da me ne rani več.

Očarana še vedno strmim

v zunanjost vsakdana

ne, da bi presejala

vzgibe in vzdihe

ne, da bi se dotaknila

globine razočaranj.

Morda še vedno slepa,

gluha in neobčutljiva

tavam skozi dneve,

z mislijo, da živim.

Ne upogibajo me leta,

niti besede, dogodki in ljudje,

upogibajo me prepričanja,

ki upočasnujejo korak

in mislim odvzemajo svežino.

Ustvarjena za življenje,

sem ustavljena

in cepetam v zasmrajeni luži

lastnih stvaritev.

Koliko časa še?

Najbrž sem nekaj pozabila!

Morda preveč dodala?

Izhod iz časa je prekrit

z zadnjim upanjem.

Nimam več besed.

Ostale so samo

razmetane črke,

ki pripovedujejo

zgodbo nekega življenja.

madali