Ponoči odidem

potopim se v globino

poslušam notranjost

ko tavam v globokem morju

kjer ni pristana

ni rešilke bilke

prepuščena sem mislim

kakor list nad lužo

ki trepeta od straha pred podplati

tistih ki me ne razumejo

tudi kadar sem dovolj odkrita

in dovzetna za mnoga vprašanja

da vsakemu pred lice

položim odgovor

plešem mrtvaka

na vrhu gladine

sem že ena številka več

ki je nasedla

v morju ki jemlje

spira misli

in sprašuje kam grem,

kje mi je pot,

čemu nikamor ne hitim

in zakaj živa umiram

v neskončni vodi,

ki golta vase.

Ja, vseh odgovorov

tudi jaz zase ne vem,

morda je edini ta pravi,

ker sem, odkrito in preprosto,

zato ker so me prebudili ob rojstvu

da začutim globine vsakdana.

IŽ-lev