Mala čarovnica LiliLulí
vsa zdolgočasena
v krošnji sedi.
Gleda oblake,
glasno vzdihuje,
ničesar početi je
resnično najhuje.
Naenkrat pa dih ji
v prsih zastane,
vsa nasršena
hitro vstane,
ko njen se pogled
na oknu ustavi,
ki ni ga v spominu,
v njeni glavi.
Tiho, previdno skozenj zleti
in znajde se v svetu,
ki kot, da ga ni.
Polno omar in nešteto predalov,
koliko knjig na policah leži,
pa metel, klobukov
in čudnih zelišč
izpod črnega stropa
na glavo visi.
Potem jo zagleda.
Joj, kakšna knjiga!
Ogromna in črna,
v zlato okovana,
a glej si ga – čudo -
ko seže po njej,
v trenutku postane
neskončno zaspana.
Zaziblje jo v sanje
čudežna moč
in kar naenkrat ne more več proč.
Potem pa jo, k sreči,
nekdo prebudi,
mami pokliče jo:«LiliLulí!
Le kaj na podstrešju si sama iskala,
tam so prehude čarovne reči
in ti si še zanje čisto premala!«
A že je prepozno za LiliLulí,
saj moč je čarovna
v očkah prižgala ogenj,
ki strašno zvedavo gori.
Vanja, smem?
Ful fajn, zmoti me to, da se podre zastavljena metrika, zazdi se, da bi pesmico z drobnimi popravki lahko naredili idealno in popolno:)
Lp, lidija
Prosim :-) V bistvu imam na zalogi še eno iz te zbirke, s katero pa res nisem zadovoljna in kar kliče po pomoči. Ampak o tisti naslednjič.
Hvala, Vanja
V delavnici (forum-delavnice) je tale pesmica, poskusila sem ji pripeti majčkene popravke :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: VanjaT
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!