Poezija je popolnoma nekoristna;

z mrmranjem vzorcev

uspavana žalostinka srca

s pogledom sončnic

nagovorjena

s trupli prekomerne

teže besed

(na prehodu

za obiskovalce jo srečaš,

zavito v nemo prikazen,

ko smetiščem odnaša vsebine

in prižiga svetlobo v mraku pokopališč).

Poezija je popolnoma nekoristna;

odpustek nemira

tik pred pogubo duha

zataknjen smeh med

ustnice neba in zemlje

stisk bližine

oddan svobodi

(vstopiš na zadnjem izhodu,

smukneš nežno, sramežljivih kretenj,

da ne opazi, ker jo želiš le zase,

pozno ponoči, ko sanje bedijo).

Poezija je popolnoma nekoristna;

neizgovorljiv pomen

na hrbtišču medmetov

razvozlane misli

na oltarju podob

popravljena slika

na steni resničnosti

(v tišini galerije uspavana muza,

zastrtega obraza, zazrta prek skrajnosti,

kot oddaljevanje z mesta pogleda,

da z razdalje uvidiš podrobnosti sveta).

Poezija je popolnoma nekoristna;

nenehno zaviranje

razpadajočega stvarstva

čez rob prestopa

nagnjena usoda

preblisk gona

izpodrinjenih celic

(na hodniku bolnišnice stišana prošnja,

kot napev sivine skozi pritrkavanje barv,

nalahno zlitje usmiljenega časa na svoj prostor).

Poezija je popolnoma nekoristna;

razkritje večnosti

pod preprogo vsakdana

predihavanje smrti

v pljučih življenja

zadnja

misel ljubljenja.

Srečaš jo,

plaho neznanko,

brez računov položeno na mesto predaje,

ko se ji prepustiš:

nepopoln, a koristen.

Dare Gozdnikar