Stala je sama v žarkih ulične svetilke.

Njen obraz resen, njena razgaljena kolena drgetajoča.

Pogledovala je na uro ...

˝Kaj neki razmišlja?˝

Skrit za vogalom sem opazoval njene črne kodre,

ki so skrivali napudran obraz z rdečimi ustnicami.

Želel bi jo objeti, jo pogreti,

želel bi ji ponuditi dlan.

Mimo pripelje zatemnjen avto in ustavi pred njo.

Nekaj časa govorita, voznik odpelje.

Pripelje drugi, slišim posmeh.

Tudi ta hitro izgine.

Vsega naveličana si prižge cigaret,

sama, pod staro mestno lučjo.

Sneg počasi naletava iz sivih oblakov,

tema je že pogoltnila mesto.

Povabil bi jo k sebi na čaj,

na dišeč rogljiček in prijeten klepet.

A v denarnici imam zgolj 30 € in nekaj drobiža.

Sram me je,

še njene družbe si ne morem kupiti.

Lorijan (Luka Šturm)