Kaj olajša dušo in telo, 

ko reže peklenska bolečina ju na koščke tisoče, 

ki želijo razleteti se na vse strani neba, 

ter dolgo se v norosti ne najti več nazaj.

In ko se zgodi, 

da bolečina zopet zmaga, 

ter se duša razleti, 

takrat spet dolgo rešitve za človeka od nikoder ni, 

vsaj dokler čas in tableta ne pomaga, 

dokler ni konstelacija zvezd spet taprava.

Včasih pa ko se puščavnik že čisto na konec puščave priplazi, 

občutek mrzle vode v ustih mu da novih moči,

krik živalski mu iz preščipnjenega grla se izvije,

kot puščavski pesek na živo rano se izlije,

odreši križanega, da lahko od mrtvih vstane, 

da polno žlico življenjskega nektarja zajame.

Lucija Beškovnik