FIGOVO DREVO

V krošnjo razprta
sivkasta debla,
iz grma drevo,
v stoletnem času obstoja.
Jemljem tvoj sadež
izza hrapavih listov,
razpiram ga v razkošno sladki
rdečini cveta.

Katere roke so

te v zemljo položile?
Sprašujem vesolje,
ko plezam preko
od starosti ranjenih debel.

Upogibam veje šumečega listja

in iskrice hvaležnosti

se dotikajo neba.
Uživam sad
nekoga, ki ti je dal dom,
figovo drevo!

Odgovor nosi veter,
ki se ujame
v tvoji temni zelenini.

Vedno je nekdo
v verigi preteklosti,
ki skrbno
deli darove v sedanjosti.

darinkak