starec in morje
sanja o morju. o neizmernosti prostora v njem.
o neizbežnem in nedokončanem. sanja o sanjah.
čuti ga, kako se pretaka, kako snuje in odmeva.
mlade ptice letijo nad njim in se oglašajo kot zemlja.
če se potopi dovolj globoko, zagleda svojo senco,
ki jo je nekoč pustil tam. zataknjena pod najmanjšo
školjko trepeta kot konj po galopu.
morje diši po ženski. vidi dlan in nasmeh in svojeglave lase.
vidi sebe v njej in njene prste, ki zapletajo peščena zrna.
sliši galebe nad smehom in nad tišino. noči valovijo
predano kot piščeta.
zbudi se sam in nem. v ustih ima travo z morskega dna
in njegovo morje diši po ženski.
Klobuk dol, očarana sem od globine, čestitke ... pozdravček, S
Hvala, S. :-)
Lep pozdrav, Vesna.
vonj ženske ;)
objem
pi
Ena izmed tvijih pesmi, ki so me bolj pritegnile, Vesna.
Zelo dober finale, vendar imam en pomislek o stavku :morje diši po ženski" v četrtem odseku ... zdi se mi odveč tam, ko pa tako fino sede v zaključek ?
Lp, lidija
Morda pa prav zaradi ponovitve tako fino sede v zaključek ...
Lp,
Vesna.
Morda ...
No, jaz sem parkrat prebrala in me je zmotilo, pa sem napisala ... Samo kot pomislek in odsev pesmi v drugih očeh, ne kot morebitno vsiljevanje ;)
:-)
Zadnje čase bolj kot prej uporabljam ponavljanje kot pesniško sredstvo. Zaradi večjega poudarka, lahko pa so tudi razlike. V tej pesmi je morje prvič lahko kot nekaj splošnega (vsa morja), drugič pa je morje samo njegovo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 08. 03. 2018 ob 23:51
- Prebrano 719 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 221.23
- Število ocen: 10