
Sem le sanjač, ki
sanja, sanja ...
Narisane ptice
z roba obzorja.
Na njihovih krilih
ujameš zahod.
Sem le sanjač, ki
upa, upa ...
V tihe objeme
preprostih ljudi.
Take, ki podarijo
kanček topline.
Sem le sanjač, ki
bi odsanjal življenje.
In še vedno,
sanja, sanja ...
Hvala lepa obema! Po pravici povedano, sem najprej že malo premleval, ali bi sploh objavil to pesem. Imel sem namreč občutek, da mogoče ni najprimernejša in bo slabo sprejeta ... Tako, da hvala, da ste mi dokazali obratno!
LP, Luka
PPesem nikoli ni neprimerna, Luka.
Kar je "neprimerno", je le tvoja raba vejic :)
Pa tisti odvečni "katerih" pri pticah
Pesem se lepo bere, če je vejic samo toliko:
Lidija,
hvala za vzpodbudne besede in predvsem za popravke mojih ˝vejastih˝ skrapucal. Če pa bo kdaj v prihodnosti kje potekal kakšen seminar, na katerem se bo poučevalo o pravilni rabi vejic v poeziji, pa se zelo priporočam! Sem upošteval tvoje popravke in pesem uredil.
LP
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Lorijan (Luka Šturm)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!