Solza moja

se v duši je rodila,

a nekje na svoji poti

se pelina je naužila,

grenko pušča

dol po licu svojo sled,

želi globoko k tlom

si z mano vred,

utrujena je

od vseh obljub,

zlaganih zgodb

in zamolčanih izgub,

želi si le v miru

svojo pot končati,

osušiti se za vedno,

nebu se predati,

čutim jo,

kako polzi,

zaveda

svoje se poti,

čeprav ne ve,

kje bo končala

si pogumno svojo

pot je izbrala,

pušča za seboj,

čistó srce,

ki vedno ji povsod

sledilo je,

a nekje tam doli

se razlije,

ne ozre se več nazaj

in med ostale skrije.

by Mikla

Mikla