Skozi metež kličem

si morbidne sanje,

utrujen sem,

želim si vanje.

Sneži gosteje,

meni pa po glavi plete

se nemočna misel,

dela mi zamete.

Moral kakor dete

jutro belo bi pričakovati,

toda naletavajo skrbi,

ki dajo mi ne spati.

Želel bi si stopinji,

ki bi zjutraj v snegu se lovili,

toda vem, da ena sama bo,

po njej vsi bodo hodili.

V zaveso belo kličem

tvoje izgubljeno ime,

želim si zopet ga izgovoriti ,

ko ga najde ranjeno srce.

Morda me čakaš tam,

ko se zaprejo mi oči

in toplo mi postane,

čaka te, da prideš ti.

Morda zato …

… si skozi metež kličem

spet morbidne sanje,

res utrujen sem zelo,

želim si pote vanje.

by Mikla

Mikla