Orgazem izzveni v prazni glavi,
prepih odmakne masten las,
ni več ne tebe, mene, naju,
še pasji lajež vzel je čas.
Brezdomci hukajo v premrle prste,
ko noč preskoči bel večer,
pod mostom kurijo v starem sodu,
ko rigajo star rum in pir.
Obrobljena jim luna kinka,
grob mraz pa trga v kosti,
zaspal sinoči kamerad nesrečni,
ta zima še eskima dohiti.
Vseeno, le komu je še do pomladi?
Ni važno kdaj nam farški odzvoni.
Nažican liter zgine v grla,
ko ogenj v sodu dogori.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Perc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!