bi mi lahko oblikovalo dan.

Tako pa ga sestavljam iz spominov in ležem nanj, da se mi ne izmuzne.

Vročična sem in malo okajena. Toda kaj zato?

Odhajaš?

Nič me ne zadržuje.  Tu ni obraza, ki bi mi bil drag.

Med trepalnicami se luč zdi večja. Meglica rose in somrak ji dajeta barvo zrele breskve.

V daljavi zavija veter in jaz iščem zaveso, ki bi me varovala.

Kličem svoj sen, da si ustvarim spomin. Nase. Kot sem bila.

arabela