Petja.

poskušam hitreje
vrteti ošiljena jezika
ki tega ne dopuščata
tečeta
v svojem ritmu

ko se pogovarjamo sami s seboj...in nam vsaka ošiljenost pušča v srce drugačne ostružke...kot pri barvicah....z različnimi tenkimi robovi zaznav...

....ali pa sta to dva jezika dveh, kadar ne najdeta in ne znata natakniti na veje novih, zelenih listov...včasih res potrebujemo veter....odlična pesem se mi zdi!

Lep pozdrav,

Majda

Draga Majda, zelo sem vesela tvojega komentarja. Ja, je tako, kot praviš, včasih so ostre besede, drugič pa jezik tišine, to drugo je zame bolj boleče. "Moja jezika" tečeta v krogih, eden je mali, drugi pa velik. :)

Pozdravljam te,

Petra