Kakor temna soba si, življenje;
svetloba se prikrade vanj le še skozi špranje: pod zaprtimi vrati luč z zatohlega hodnika, od koder ni izhoda, skozi okna pa zastrta mesečina. Ta mrzel je obkladek za tisto, kar je ostanek srca, posušenega od sonca, ki je včasih sijalo nanj.
To je zašlo za obzorjem pozabljenega upanja neke sive, brezupne zime.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Perc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!