Žrtve časa na sprehodu

trkajo v kamnite stebre spominov,

v odmaknjene misli, ki silijo naprej,

v vrzeli spoznanj, ki ne zmorejo ustaviti vrtanja,

kot povečane razdalje ali poglobljeno umeščanje,

kot zastranitev v odmik, zbližana v nezmožnem.

Žrtve časa na sprehodu

zanikajo gladino pogube,

ne priznavajo skritega pomena,

ne dvigajo rok v podreditev, ne poslušajo,

kar bi morale slišati, ne ponujajo krivde brez očitkov,

netaktno postrojenih na mizi zadnjega obeda,

na površju sprenevedanja se izogibajo dejstev,

kot manko korakov nad stopinjami, zabris pogleda v očesu,

kretnja, ki ne pozroča posledice, le sebi v bran namenjena.

Žrtve časa na sprehodu

plešejo v zraku, obdane z naletom miru,

padajočih oblakov v morja, zvrhanih usod,

v kaplji prostora se namuznejo posmehljivo,

pomežiknejo koncu v prestrašenost besed,

odprtih zevajočih glasov, čutno nerazumljivih.

Žrtve časa na sprehodu,

se s sprtimi željami igrajo zemljo krast,

zarisujejo podobam končnost in barvam

pritaknejo čustven izraz, v mimiki obrazov

skrivajo nazore pod smisle, veke vlečejo v nedogled

in spuščajo otroške zmaje iz shrambe misli pod nebo.

Žrtve časa na sprehodu,

kot izgnanci iz praznin prostorov,

s priznano krivdo pod bremenom srca,

potuhnjeno razmišljajo v zaodrju,

obsojajo duše na propad, se izgubljajo pod streho izhoda,

skrčenih objemov, izžemajo zlohotnost bitij,

v katerih grgrajo sanje, kot skopljeno upanje brezdomcev,

kot vrstne hiše dnevov, ki se zbujajo pred včerajšnjim jutrom.

Žrtve časa na sprehodu

praskajo po površju navad,

nezmožnih pobega iz skritih opomnikov telesa,

naučenega motoričnih ponavljanj neprekinjenosti,

vajeni strahu dokler ga ne vzljubijo do cone ugodja,

zgodi se jim volja na preseganju, nato se zlomi, žrtvovana.

Dare Gozdnikar