Prilétel v noč sem, mlad komet,

v neskončnosti neba utrt,

na pragu večnih zvezd razpet,

v trenutek stvarnosti zažrt.

Napram eonom, vekom let

- neznaten drobec, kratek sij -

v sedanjosti valov ujet,

pa nota morja melodij.

V tišini nit sem svojo tkal,

obzorje razžarel za hip,

le to – žarenje – sem poznal,

ne da bi čutil svoj utrip.

Moj cilj – da me nekdo uzre,

to plaho iskrico, ki lok

s plameni riše - še ko mre

in slika lasten slavolok.

Pa svetil sem, če me oko,

v sekundi bliska ne zazna?

Sem prhnil v ocean mehko,

kot pena, ki jo val zravna?

A vtrneš se, da izgoriš,

nič večno ni, kot diamant,

v grafit se s časom spremeniš,

samotni tujec si, migrant.

Zagorel sem in že minil,

a še enkrát bi se prižgal,

saj kamen sem z lučjo ovil,

za tren , ki sem ga presijal.

Lorijan (Luka Šturm)