20. MEDNARODNI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU
Pošljite največ šest (6) haikujev v slovenskem jeziku, ki ne smejo biti objavljeni v revijah ali knjigah, ne smejo biti poslani na kateri drugi natečaj, niti objavljeni na internetnih straneh pesniških portalov.
Avtorji iz tujine naj pošljejo haikuje v angleškem jeziku, avtorji iz bivših republik SFRJ lahko tudi v njihovih jezikih oz. v angleškem prevodu.
Haikuji morajo biti originalno delo avtorja.
Tematika je poljubna, oblika je lahko prosta (praviloma v okviru 17 zlogov).
Prispele haikuje bo izbirala komisija v sestavi: mag. Edin Saračević, Silva Trstenjak in Alenka Zorman.
Haikuje pošljite v štirih izvodih, označenih s šifro, najkasneje do 16. marca 2018 na naslov:
KUD APOKALIPSA
Ul. Lili Novy 25,
1000 LJUBLJANA
s pripisom »Za haiku natečaj«.
Pošiljka naj vsebuje tudi zapečateno, s šifro označeno kuverto s podatki o avtorju: ime in priimek*, poštni naslov*, elektronski naslov*, telefon*, poklic, starost (*obvezno).
V primeru pošiljke na elektronski naslov [email protected]pa pošljite dve ločeni priponki označeni z šifro – v eni naj bodo haikuji, v drugi osebni podatki, kot so navedeni v prejšnjem odstavku.
Rezultati natečaja bodo objavljeni v septembrski številki revije Apokalipsa.
Veliko navdiha!
Photo: Denis Collette
REZULTATI 20. HAIKU NATEČAJA APOKALIPSA
V petek, 26. oktobra smo v Celici na Metelkovi v Ljubljani razglasili rezultate 20. haiku natečaja Apokalipsa. Kljub skromni udeležbi je bilo prijetno. Kot nastopajoča nisem mogla dosti fotografirati.
V dvorani, kjer je potekal naš večer, slike razstavlja Nevenka Miklič Perne. Naslov razstave: V zrcalu beseda. Kip na strehi spada k centru Metelkova Mesto. Mislim, da je avtor Damijan Kracina.
Predstavljam vam celoten izbor nagrajenih, pohvaljenih in drugih izbranih haikujev. Objava je javna, prosim, da si jo delite k sebi, kdor želi.
O dvajsetem slovenskem natečaju za najboljši haiku
Jubilejni 20. slovenski oziroma mednarodni haiku natečaj je končan. Ob tem velja najprej čestitati KUD-u Apokalipsa za organizacijo ter širjenje, spoštovanje in vrednotenje haikuja kot zvrsti poezije. A brez avtorjev vsega dogajanja in haiku gibanja v Sloveniji in v mednarodnem merilu ne bi bilo, zato iskrene čestitke udeležencem vseh natečajev, posebej še nagrajencem. Čestitke veljajo tudi članom komisij, entuziastom, ki že toliko let skrbno izbirajo najboljše haikuje, sodelujejo pa tudi v drugih komisijah za izbor najboljših haikujev.
Statistika je dolgočasno početje, zato nihče od nas nima natančnega pregleda, koliko avtorjev in haikujev se je zvrstilo skozi dvajsetletno obdobje; nedvomno je šlo skozi roke članov komisij nekaj tisoč haikujev. Po vsebini je med njimi močno prevladovala motivika iz narave, ki je še vedno navdih večini avtorjev.
Pohvaliti gre dejstvo, da je v obdobju dvajsetih let haiku v Sloveniji dobil tudi 'otroke': osnovnošolski natečaj v organizaciji OŠ Franceta Bevka iz Tolmina, predvsem pod vodstvom in uredništvom Jožeta Štucina (v letu 2017 je doživel 15. obletnico s petnajstimi izdanimi zborniki) in večjezični srednješolski natečaj v organizaciji Gimnazije Vič, Ljubljana, pod vodstvom in uredništvom zlasti mag. Edina Saračevića. V letu 2018 je postal polnoleten, izdanih je bilo prav toliko zbornikov, občasno pa še nekaj drugih publikacij. V letu 2017 je haiku/foto natečaj za dijake in študente prvič razpisala tudi Knjižnica Otona Župančiča, Ljubljana, za izvedbo je poskrbela Knjižnica Bežigrad.
Na 20. natečaju je s 570 haikuji sodelovalo 99 avtoric in avtorjev z dveh celin in iz naslednjih devetih držav: Bolgarije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške, Makedonije, Slovaške, Slovenije, Srbije in ZDA. Iz Slovenije je sodelovalo 53 avtorjev, sledi ji Hrvaška z 31 avtorji, preostale države so zastopane z od enim do sedmimi avtorji. Mednarodna udeležba iz leta v leto upada, zelo verjetno zaradi 'poplave' drugih natečajev po svetu, pa tudi zaradi jezika, saj so rezultati natečajev javnosti dosegljivi le v slovenščini.
Komisijo so tudi tokrat sestavljali mag. Edin Saračević, Silva Trstenjak in Alenka Zorman. Izmed prispelih haikujev je izbrala 3 za enakovredno nagrado, 16 za pohvalo ter 22 za objavo v reviji, kar je skupaj 41 oziroma 7,2 % vseh prispelih haikujev. Haikuje v tujih jezikih so v slovenščino prevedli člani komisije, prevode je lektorirala Manica Baša.
Komisija ponavlja željo udeležencev in svojo ter se znova zavzema za idejo, da bi natečaj v prihodnje ne bil več tekmovalnega značaja, temveč da bi bili izbrani haikuji vsebovani v posebni letni izdaji revije Apokalipsa, posvečeni zgolj haiku poeziji.
Zahvala vsem udeležencem in iskrene čestitke nagrajencem ter avtorjem pohvaljenih in za objavo izbranih haikujev!
Alenka Zorman v imenu komisije
*
SAMOTA, KORAKI, SLEDI
(obrazložitve nagrajenih haikujev)
NAGRAJENI HAIKU – enakovredno
(po abecednem redu avtoric in avtorjev)
Otprhnuo djetlić
otvorila se vrata
moje samoće.
Odprhnil je detel
odprla so se vrata
moje samote.
Ana Krnjus, Hrvaška
Detel je lepa in samosvoja ptica, ki ni prav pogosto v bližini človeka. Njegovo trkanje, ki je slišno daleč naokoli, je svojevrstna »pesem« v različnih letnih časih. Avtorici haikuja je v danem trenutku nedvomno pomenil dobro in zanimivo ter predvsem edino družbo, bodisi v gozdu, na telegrafskem drogu, na vrtu, pred oknom, na balkonu ali celo na hišnem pročelju, da je po njegovem odhodu začutila osamljenost. Čeprav so »vrata« (samote) metafora, ki naj bi v haiku poeziji ne bila pogosto uporabljena, so ključna beseda tega haikuja.
Za dejanskimi vrati (vstop v hišo, stanovanje) prebiva tišina, če človek tam biva sam. Navidezna/namišljena vrata pa pomenijo prehod in preusmeritev pesničine pozornosti iz zunanjega sveta v njeno notranjost, prestop iz vidnega in slišnega dogajanja v notranjo tišino, v čustveni svet, v zavedanje o povezanosti človeka z naravo in minljivosti vsega, iz česar se je porodil haiku o samoti. Tudi detel pod lubjem ali drugo površino išče »notranjost«, čeprav le zaradi lakote, preživetja, priprave dupla za gnezdenje ali spanje. Lahko bi rekli, da je tudi poezija posebna »lakota« ter »potreba po preživetju in zatočišču«, ko je – ob uvidu vase – pomemben sleherni trenutek »tu in zdaj«.
*
čevljarjev predpasnik
sledovi
tisočerih poti
Adrijan Rustja, Slovenija
Velika razlika je, če po svetu hodimo bosi ali obuti. Obutev, čevlji, spremljajo človeštvo že zelo dolgo, tako da se je v različnih jezikih nabralo veliko rekel. Mnogo jezikov pozna poistovetenje čevlja in osebnosti. Fraza »stopiti v čevlje drugega« pomeni, da poskušamo čutiti, razumeti, kako se nekdo počuti v svojih čevljih oziroma na svoji poti, to je v svojem življenju.
Ko se čevelj poškoduje, strga ali se izliže podplat, je potreben poseg čevljarja. Koliko usod, koliko poti, koliko čevljev gre skozi roke izkušenega čevljarja? Vse z namenom, da bi bila hoja še naprej udobna. Med svojim delom čevljar stisne čevelj k sebi, k srcu – vsak čevelj pusti sled, nekateri vidno, večina verjetno nevidno. Na čevljarjevem predpasniku ostanejo le (črne) črte, ki pa jih pesnik rahločutno (pre)bere kot poti. Vsaka črta simbolizira Pot (enega) človeka.
Haiku priča, da so pomembna življenjska spoznanja možna na vsakem koraku, tudi v (skromni) čevljarski delavnici. Le srce in um morata biti odprta in rahločutna.
Edin Saračević
*
Pas i unuka
uče baku da hoda.
Na travnjaku štap.
Pes in vnukinja
učita babico hoditi.
Palica v travi.
Dušan Vidaković, Srbija
Koraki ... Naša življenja so sestavljena iz korakov, naj si gre za prehojeno pot do šole, službe ali za sprehod po gozdu. Obstaja prvi korak, ki smo ga naredili s pomočjo naših bližnjih, obstaja pa tudi zadnji, ki ga bo naredil nekdo drug, ko bo razsul naš pepel. Še prej pa bomo iz raznih dogodkov sestavljali življenjski mozaik.
En tak delček, pravzaprav skico, nam podaja pesnik v svojem haikuju. Ljudje smo povezani med seboj v skupnosti, družine ... Babica, ki je v svojem življenju postorila marsikaj dobrega, zdaj potrebuje pomoč. Po operaciji se je znašla v malce nerodni situaciji, spet se mora naučiti hoditi. Sicer pa se skozi vse življenje učimo in poskušamo v sebi obdržati otroško radovednost. Toda zdaj gre zares, kot da bi se babica znašla na začetku poti, kot da se življenjske učne lekcije vrtijo v krogu. Učiti se hoditi ... Palica je tista prva pomoč, ki trenutno leži na tleh v travi, saj ji tokrat pomagata vnukinja in pes. Nekoč je babica učila vnukinjo, zdaj vnukinja uči babico. Kakšno lepo sožitje! Za dodatni pogum in še boljšo voljo poskrbi tudi pes, človekov spremljevalec že od davnih časov.
Nekako v celotni sliki manjka srednja generacija; njej najbrž pripada avtor, ki je vse udeležence povezal v haiku trenutek, ko je v sebi vzkliknil: palica je odveč!
Silva Trstenjak
POHVALJENI HAIKU
(po abecednem redu avtoric in avtorjev)
Propupao
u tegli od pekmeza
nezaboravak
Vzbrstela je
v kozarcu za marmelado
spominčica
Vesna Andrejić Mišković, Hrvaška
trans europe express
suza izbeglice
kristalno čista
trans europe express
begunčeva solza
kristalno čista
Damir Damir, Srbija
tuljak zvončića
spojio kapi rose
u zagrljaj
čaša zvončnice
je združila kaplje rose
v objem
Nevenka Erman, Hrvaška
tišina
čestice prašine padaju
na klavijaturu
tišina
delci prahu padajo
na klaviaturo
Željko Funda, Hrvaška
staro pismo
v obledeli pisavi
vroči poljubi
Olga Kolenc, Slovenija
stari mlin –
kamni drobijo
tišino
Ivanka Kostantino, Slovenija
listi plantaže
vonj čaja prikliče
cvetlični sari
Ljiljanka Košir, Slovenija
mowed grass
its fragrance covers
a napping man
pokošena trava
njen vonj pokriva
spečega človeka
Nina Kovačić, Hrvaška
Pokopališče.
Valovit zid pred vhodom
del moje sence.
Samo Kreutz, Slovenija
Isto je brdo
skoro isti put –
ali ja sam star
Isti hrib
skoraj ista pot –
le jaz sem star
Dušan Mijajlović Adski, Srbija
vast blue
the whole sky
to only one bird
prostrana modrina
vse nebo
le za eno ptico
Elena Naskova, ZDA
unuče spava
kraj bajke čitam tiho
samome sebi
vnuček spi
konec pravljice tiho berem
samemu sebi
Boris Nazansky, Hrvaška
u zatvoru
zbog kapi alkohola
– mušica
v zaporu
zaradi kančka alkohola
– mušica
Jasminka Predojević, Hrvaška
Očetova soba
stopim iz sence
praznega stola
Adam Šuligoj, Slovenija
sunčano jutro
puši se do nebesa
šešir strašila
sončno jutro
proti nebu se kadi
klobuk strašila
Đermano Vitasović, Hrvaška
Zložene kope.
Za dišečo pšenico
skriti otroci.
Klavdija KIA Zbičajnik, Slovenija
IZBOR OSTALIH HAIKUJEV
(po abecednem redu avtoric in avtorjev)
gradski autobus
sjedalo zauzima
siječanjsko sunce
mestni avtobus
na sedežu
januarsko sonce
Mihovila Čeperić-Biljan, Hrvaška
Paukova mreža
Postala je teža
Jutranja magla
Pajkova mreža
Je postala težja
Jutranja megla
Igor Damnjanović, Srbija
svojom mrežom
pauk pomaže kititi
božićno drvce
s svojo mrežo
pajek pomaga krasiti
božično drevesce
Grozdana Drašković, Hrvaška
jasna noć
traka mjesečine završava
u labuđem gnijezdu
jasna noč
pramen mesečine se končuje
v labodjem gnezdu
Željko Funda, Hrvaška
tiha molitva …
ispovijedi tonu
u zidove crkve
tiha molitev …
spovedi tonejo
v cerkvene zidove
Ivan Gaćina, Hrvaška
pokazah nježnost
malo mače za mnom
na kraj svijeta
pokažem nežnost
majhen mucek za menoj
na konec sveta
Danijela Grbelja, Hrvaška
kraljevski pogreb
za sve rezane ruže –
u celofanu
kraljevski pogreb
za vse rezano cvetje –
v celofanu
Danijela Grbelja, Hrvaška
rogovi bika
izdjelili na troje
jutarnje Sunce
bikovi rogovi
so razdelili na troje
jutranje Sonce
Midhat Hrnčić - MIDHO, Bosna in Hercegovina
zasnežen travnik
črne pike – ozvezdja
krtovih poti
Joca Jamšek, Slovenija
kukavičji sneg
v belo tišino
poči veja
Olga Kolenc, Slovenija
razmajana brv –
nad hrumečim potokom
tih hod spominov
Ivanka Kostantino, Slovenija
sence na oknu
gole veje tolčejo
ostanke dneva
Ljiljanka Košir, Slovenija
spring again –
I'm waking up
with blackbirds
spet pomlad –
zbujam se
s kosi
Nina Kovačić, Hrvaška
u torbi
staroga poštara
pisma bez adrese
v torbi
starega poštarja
pisma brez naslova
Evica Kraljić, Hrvaška
Drag vonj pomladi
od cenenega šopka
umetnih narcis.
Vanja Križnič, Slovenija
Rain stopped
two grandmothers and two frogs
first in the yard
dež je ponehal
dve babici in dve žabi
prve na dvorišču
Toni Pavleski, Makedonija
pred svjetlom lampe
pruža mi rogove
ginući puž
v soju svetilke
mi kaže rožičke
umirajoči polž
Jasminka Predojević, Hrvaška
proljetni vjetar
preko otvorene knjige
san jedne mačke
pomladni veter
čez odprto knjigo
mačkine sanje
Duško Radovanović, Srbija
jesenje lišće
i jedno malo mače –
iste su boje
jesensko listje
in majhen mucek –
enake barve
Slava Stanojević, Bosna in Hercegovina
Trn u stopalu
oživljava bezbrižnost
davnog detinjstva.
Trn v stopalu
oživlja brezskrbnost
davnega otroštva.
Dušan Vidaković, Srbija
kvrgava maslina
na dlanovima djeda
djeca u gradu
grčava oljka
v dedovih dlaneh
otroci v mestu
Gordana Vlašić, Hrvaška
kroz uski prozor
male bolničke sobe
uđe proljeće
skozi ozko okno
majhne bolniške sobe
vstopi pomlad
Branka Vojinović Jegdić, Črna Gora
Komentiranje je zaprto!