Če ti ne veš za bolečino mojo, je potlej sploh resnična?

Koprneče ustnice želijo obujati spomine sladke,

želijo si nasmeha, ki nekoč krasil je tebi tuj obraz.

Zakaj iskal modrino v zelenih si očeh, nedolžnega dekleta?

Kot strup, pretakal globoko si se v njenih žilah,

ko pa dosegel si srce, bilo prepozno je odrešitev.

Si morda vedel, da povzročil potres si njenega sveta?

Kolena šibka zdaj še vedno so, modre so roke, noge.

Nikolina_Lorena