in iz nasada pobrati zrel nasmeh
ga vložiti v kozarce
in neprodušno zapreti
samoto med gole stene popoldneva
preložiti pletilke v spodnji predal
in zapreti balkonska vrata hrupu z ulice
sedeti med ljubimci
med blanširano nepokvarljivimi srečami
in klečati
dokler ne odteče poslednja prošnja v zaton

in ga pordeči
dokler utrujenosti ne posrka črnina
spokojnost
ko ne vidiš več polne shrambe nekoč davno pobranih obrokov
neprodušno zaprtih z rdečimi gumicami strasti
pod jeklenim pokrovom
poginulih konj in pritlehnjenih sokolov
kač med jabolčnimi zavitki
babic žen ljubic deklet dekletc
niča

ker te vsrka

li