Ja, verjamem da je beseda čisto moja.

Ko tema prehiteva prepočasne misli

in samo včasih se zazdi kot da stojim

pred nebeškimi vrati in nestrpno čakam

na vhod.

Ko ure odidejo in pride svetlo

vem da sem dočakala samo še en človeški dan.

Družbo mi dela biser iz zastavljalnice, ki sem ga kupila

ker nekdo ni imel denarja, meni pa se je nasmehnila

sreča. Stisnala sem si ga k srcu in hodim naokoli

z nekakšnim optimizmom, ki presega vse obljube.

Ja, ko se odpro nebeška vrata ne bo pomanjkanja

dragih kamnov, ker tam jih imajo dovolj.

A če pridem v pekel, potem bom kot v getu,

brez miru do konca koncev in kdo ve kje je to...

IŽ-lev