Najdena
Le zrak se pripenja name.
Občasno se sliši hladilnik
in mačja tačka,
ki čoha kožo za ušesom.
Topot pod rebri se umirja.
Med levim in desnim polžem
sulice preteklih zvokov
rinejo skozi možgansko opno.
Počasi legajo med gube,
poniknejo,
kot glasba zime v snegu.
Valovi oddajnika me ne premamijo,
odstopam od vloge vmesnika
med njimi in napravo na mizi.
Tišina postaja tišina
in jaz me najde.
Kot, da sedim ob tebi ...
se mi zdi
Krasno.
Dramatično zapisano, zdi se kot izginjanje, a gre za ponovno vzpostavljanje notranje povezave - pesem, ki navdihuje, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
- 10. 02. 2018 ob 19:21
- Prebrano 578 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 177.5
- Število ocen: 11