Ko se vsak dan večer na Zemljo utrujeno spusti,
narava se umirja, v sanje svet zaspi.
Nebo je modro, z zvezdami posejano,
vse mirno spi in tiho čaka jutro rano.

Takrat se v strtih srcih pesem prebudi.
O sreči in veselju, upanju, redki lepoti!
Ne o žalosti, ne boli, ne o usodni zmoti.
Ničesar ni, kar bi te ustavljalo na poti.

A pride ura, ko spoznaš, da črne so noči
in se zaveš, da niso s cvetjem posejane vse poti.
Na tvoji morda skale so in ostri trni.
A ne kloni, vztrajaj, pojdi dalje!
V knjigi črni spet nov list obrni!

alineja