Je hlad in mrak v podstrešnem stanovanju,
Medtem ko ulice so še vročične;
Po njih hitijo drzne gospodične
In v klubih kmalu šum bo kakor v panju.

Vrstnicam, družbi, kiču se odrekla
Margotte je s svojo staro dušo davno,
Saj njeno je telo bilo pripravno,
Da Mojstra obnori, ko se je slekla.

Zdaj v mrak odpre oči in skozi sence
Ga vidi, ko z naočniki na nosu
Popravlja teste in je ves v zanosu
Svoje profesorske inteligence

In po papirju divje čačke črta.
Njen test je v delu, se Margotte zaveda,
Do njega gre, čez ramo mu pogleda –
Vse je narobe, ugotovi potrta,

A hkrati vidi, da je to početje
Spodbodlo v hlačah Mojstra dvigovanje.
Počepne k njemu in pokuka vanje –
Ves velik, gladek, topel in napet je.

»To daje mi nad tabo moč strašansko,«
Zasope Mojster in na test pokaže.
Margotte zdaj ve, zakaj, in ji je laže –
Bo šla se z njim komedijo božansko.

Po tleh listovje šolsko se razsuje,
Ko srčno čakro mu oblizne bežno
In njeno on v dlani zajame nežno
In od pasu navzdol jo poljubuje.

In ko zvozlata se drgetajoč
V pletež golote, ki v brezumje sega,
Margotte zašepeta: »Tudi brez tega
Imaš nad mano, Mojster, strašno moč.«

Aleksandra Kocmut - Kerstin