Nesmisel noči
Slišim njen glas,
odmeva mi v ušesih,
ko kriči po nežnosti,
grize ustnice do bolečine,
preklinja ponos in vero,
strne upe in sanje v razpoke
izsušenih oči.
V mraku riše podobe,
tipajoče drsi po ljubljenem licu
iščoč nasmeh, ki bo osmislil dan.
V kriku stisne še tisto malo,
kar ji ni spolzelo med prsti,
ko se zora že zablešči na šipi.
Potem je vse mirno...
odteklo je.
Dan ima smisel.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela
- 30. 01. 2018 ob 12:01
- Prebrano 419 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 127
- Število ocen: 9
