Slišim njen glas,

odmeva mi v ušesih,

ko kriči po nežnosti,

grize ustnice do bolečine,

preklinja ponos in vero,

strne upe in sanje v razpoke

izsušenih oči.

V mraku riše podobe,

tipajoče drsi po ljubljenem licu

iščoč nasmeh, ki bo osmislil dan.

V kriku stisne še tisto malo,

kar ji ni spolzelo med prsti,

ko se zora že zablešči na šipi.

Potem je vse mirno...

odteklo je.

Dan ima smisel.

arabela