Babica sedi pred hišo

poleg nje je psiček Mišo

babica sedi na stolu

in posveča se fižolu

lušči, lušči zelenjavo

somček sije ji na glavo

ženka sama, a vesela

ko vsaj zdravja bi imela

včasih pride na obisk

vnučka izmerit ji pritisk

včasih pride še soseda

babico postrani gleda

misli, da se ne zaveda

da je v njeni glavi zmeda

kmalu bo dvanajst odbilo

treba skuhat bo kosilo

po kosilu črna kava

tista, dobra in taprava

potlej babica zaspi

trudne njene so oči

kmalu, kmalu zazvoni

so sorodniki prišli

so prinesli ji potice

in meso za krvavice

z njo prijazno pokramljali

z njo se malo nasmejali

babica je kar vesela

luč na stropu je žarela

babico bolijo noge

njene rame so uboge

pred nočjo še malo bere

knjigo, ki ji ulije vere

babica ima svetnika

ta se ji srca dotika

tam na steni, kjer je slika

a nad sliko pajčevina

babica se spomni sina

ki pred leti je umrl

je strupeno snov požrl

zdaj ga ni že nekaj let

šel je pač na drugi svet

tisti svet, ki je zaklet

tam ni skoraj nič deklet

babica bi kar jokala

še protezo ven bi dala

glavo dala na blazino

potopila se v sivino.

Suzana Kovačič