SLOVA
ja
koja sam vezala vrhove krošanja u buket
sol sa rane duše u oku krila
za zaostalom pticom ujesen
i grijala led u svome dlanu
a srcem dozivala prvi proljetni miris
pitam se
hladnoća dok ne jenjava
koga to ispraća svečano nebo
zabijeljeno procvjetalim zvjezdicama
i dok gledam gole krošnje
što ljuljaju se tako konačno prazno
razmišljam
jesu li se stare slike umorile
postidjele starosti
ocvjetala sjećanja
Gauss približio crti
nestajemo li mi to u razvodnjenim pikselima u bjelinu
i tješim se da to su tek
pogrešna vremena
ma samo slova
da mi ne presuše
Zanimiva dvodelna pesem: če bi prebrala le prvi del, bi se mi zdelo, da je precej navadna, a ko v drugem delu prikažeš izginjanje, prvi del poudari ta kontrast - in na koncu se zazdi svet črno bel - kot črke na papirju, čestitke,
Ana
Hvala na lijepom obrazloženju Ana Porenta :)
(s)
O, še so v krivulji življenja tangente , kamor se zatečejo besede pred izginotjem. Super si to upesnila, Slavica.
Lp A
Da, baš tako. Hvala Andrejka.
(s)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: saraivor
- 28. 01. 2018 ob 19:47
- Prebrano 496 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 348.3
- Število ocen: 12